Evalvacija je proces, v katerem ugotavljamo, do kolikšne mere in na kakšen način smo dosegli zastavljene cilje. Izvajamo jo z namenom, da bi ovrednotili in določili vrednost, kakovost, uporabnost, učinkovitost ali pomembnost tistemu, kar evalviramo in opredelili ukrepe za nadaljnje izboljšave. Samoevalvacija kot eden od temeljnih elementov različnih sistemov ugotavljanja in zagotavljanja je ena od oblik notranje evalvacije, kjer strokovnjaki, ki izvajajo dejavnost, vrednotijo lastno organizacijo, posamezne dele (npr. programe, področja) ali posameznike (npr. učitelje). Pri tem ima šola ali vrtec lahko pomoč zunanjih svetovalcev, a odgovornost za samoevalvacijo še vedno nosi sama. Prav tako je glavni uporabnik rezultatov oziroma ugotovitev organizacija, saj proces samoevalvacije upošteva njihove posebnosti glede na velikost, organiziranost, okolje, učence, zaposlene itd. (Sheerens 2003). Omogoča torej, da organizacija sama opredeli prednostna področja oz. vidike kakovosti, ki so zanjo pomembna, kako jih bo spremljala in ovrednotila. Lahko jo opredelimo tudi kot refleksijo o pomembnih vidikih vzgojno-izobraževalne prakse. Pomaga razumeti zakaj, od kod določeni rezultati, dosežki kot posledica načrtovanih dejavnosti, pri čemer mora vedno odgovoriti tudi na vprašanje »Kako to vemo?« Ponuja priložnost, da šole in vrtci prikažejo lastne zgodbe (MacBeath in drugi 2000), kontekst, ki preseže rangiranja in uporabo rezultatov zunanjega preverjanja znanja in drugih nacionalnih primerjanj. Šole in vrtci lahko predstavijo svoje vrednote, ki jih ni možno meriti in opredelijo posebnosti, ki so pripeljale do dosežkov.

Raziskave kažejo, da je najpomembnejša vrednost samoevalvacije kot procesa spodbujeno sodelovanje zaposlenih, strokovne razprave med učitelji, vzgojitelji in ravnatelji ter z zunanjimi strokovnjaki, razprava o tem, kaj je zares pomembno za dobro delovanje vrtca ali šole (Brejc in Trunk Širca 2007).  Ni pa dovolj samo zanimanje ali smo dosegli svoje cilj, prepoznali napake in slabosti. Potreben je tudi pogled oziroma usmerjenost navzven, pri čemer ugotavljamo, ali so cilji, ki smo si jih zastavili, tudi primerni glede na širše vzgojno-izobraževano okolje oziroma šolski sistem (Barzano 2002).

Raziskave in spremljave so pokazale, da se v samoevalvaciji pojavlja precej omejitev, kot na primer strah pred morebitnim odkritjem šibkih točk šole oz. vrtca ali posameznika in pred sankcijami zaradi neuspeha; dvom o trajnosti izvajanja samoevalvacije; časovno obremenitev in dodatno papirnato delo; usmerjanje v navidezno ukvarjanje s kakovostjo na področjih, na katerih šola ali vrtec že tako dobro dela, odvisnost od subjektivnih mnenj in pogost prezir »trdih« dejanskih podatkov o delovanju, še posebej podatkov o rezultatih; odvisnost od zavezanosti inovacijam v izobraževanju, ki mora prevladovati pri zaposlenih idr. Izboljšave so počasna pot, zato lahko nastajajo težave pri vzdrževanju samoevalvacije, še posebej, če se prvi učinki ne pokažejo kmalu. Po prvem navdušenju lahko šole, vrtci naletijo na težave s preobremenjenostjo, posebej v fazi, ko je potrebno globlje poseči v ustaljene dejavnosti. Ker je za samoevalvacijo potreben čas, je vprašanje, ali država daje dovolj jasne signale, da so šole in vrtci na pravi poti in varne pred hitrimi spremembami in zahtevami po dosežkih (Scheerens in drugi 2003, Elmore 2007, Brejc in Zavašnik Arčnik 2010).

Samoevalvacije sama po sebi ne zagotavlja kakovosti in ne spreminja, njen namen tudi ni doseganje določenih ciljev, ampak spremljanje in vrednotenje doseganja zastavljenih ciljev oziroma načrtovanih izboljšav. Lahko bi rekli, da povezuje in zaokrožuje procese načrtovanja in poročanja, ki jih vrtci in šole izvajajo v skladu s koncepti splošnega ter izobraževalnega menedžmenta organizacije in z zakonodajo. Eden od ključnih poudarkov pri uvajanju procesa samoevalvacije je torej umeščenost v obstoječe dejavnosti načrtovanja, poročanja in uvajanja izboljšav (Brejc in Koren 2011).